Podelitev diplom diplomantom I. stopnje Oddelka za slavistiko

V petek, 18. januarja 2019, smo v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani podelili diplome diplomantom I. stopnje Oddelka za slavistiko.

Slavnostna govorka je bila zaslužna profesorica dr. Alenka Šivic Dular.

Spoštovani in spoštovane!

Kako spregovoriti in predvsem kaj v mnoštvu možnosti povedati za popotnico mladenkam in mladeničem z že nekaj življenjskimi izkušnjami in morda tudi že z jasno začrtanimi predstavami za prihodnost v trenutku, ko jim univerzitetne oblasti z dejanjem promocije potrjujejo opravljeni visokošolski študij in podeljujejo akademski naslov z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz njega. Morda je prav ta trenutek primeren za to, da se z nekaj stavki obrnemo k ustanovi, kjer ste pridobivali bogato znanje in se razgledovali po mnogih svetovih, kjer ste ostrili svoje čute in mojstrili kritičnega duha, k Oddelku za slavistiko in Filozofski fakulteti. In da omenimo tudi profesorje, ki razumevajoče in odgovorno vodijo generacijo za generacijo po labirintih znanja kot svoj najzahtevnejši pedagoški projekt.

Pripadate generaciji, ki svoj študij končuje tik pred stoto obletnico prve slovenske univerze (v prvi fazi še splošno imenovane vseučilišče), ko je bila ustanovljena s kraljevim odlokom 23. julija 1919, imenovanjem prvih rednih profesorjev 31. avgusta 1919 in začetkom delovanja univerzitetnih organov septembra 1919. Moderno zahtevo po ustanovitvi univerze s slovenskim učnim jezikom je prinesel program Zedinjene Slovenije (1848), ki ga je spodbudila pomlad narodov ob marčni revoluciji, ki pa ga v kar več poizkusih ni bilo mogoče uresničiti. Slovenska univerza ni bila rojena na cesarskem dvoru, ampak iz človeške odločenosti in vztrajnosti prodornih mož, ki so se dobro zavedali, da izobraževanje ni samo potešitev »uka žeje«, ampak je, v lastnem jeziku, neizmerno več: je najmočnejše orožje v rokah posameznika in skupnosti za ohranitev nacionalne integritete in v prvi vrsti lastnega jezika pa tudi spodbuda in pritisk za mentalni razvoj prostora.

Med najzaslužnejšimi ustanovitelji univerze sta bili že tedaj dve vidni osebnosti, slovanski filolog in rusist prof. Rajko Nahtigal – tudi prvi dekan Filozofske fakultete – in slovenist prof. Fran Ramovš. Prof. Nahtigal je zaslužen za snovanje organizacijske in vsebinske strukture Filozofske fakultete (seminarjev, inštitutov, knjižnic itd.), še posebej zaslužen pa je za Seminar za slovansko filologijo, kjer so se prvič organizirano gojile temeljne (tj. splošne) in specialne slavistične vsebine. In prof. Ramovš je 3. decembra 1919 s prvim slovenističnim predavanjem zaznamoval uradni začetek dela na univerzi.

Danes je svet na vseh ravneh zelo spremenjen, zaradi globalizacije zmanjšan in tesneje povezan. Tudi Slovenci imamo celo že več univerz. In prav te spremembe odpirajo nove vidike, vprašanja, možnosti in priložnosti, a deloma tudi nove vzorce obnašanja, v katerih se boste morali znajti in odločati vsak zase, po svoji presoji in v skladu s seboj. Ker se po jutru dan pozna, vam vsem skupaj in vsakemu posebej želim, da po svoji življenjski stezi stopate s samozavestnimi koraki in za – upam –visoko postavljenimi cilji stremite z odprtimi očmi, srcem in duhom, v času, ki vam bo odmerjen v prihodnje. In da jih gledate tudi skozi svojo Almo mater, ki jo fizično pravkar zapuščate, a bo ostala za vselej neodtujljivo tudi vaša.

Čeprav je nagovor skoraj predolg, naj vendarle preberem dva odlomka o pomenu in vlogi znanosti in znanja, ki ju je zapisal prof. Rajko Nahtigal. In če danes že nekoliko arhaično dikcijo in terminologijo zamenjamo s sodobnejšo, je njeno kulturno sporočilo še danes polno veljavno.

(1) »V kulturnem razvitku vsakega naroda se znanost na splošno pojavlja najpozneje, je zato vrh kulture in neobhodni znak končne kulturne dozorelosti in resnično kulturnega nivoja kakega naroda. Iz tega pa izvira za vsak narod, ki se povzpne do takega nivoja, kulturna dolžnost storiti za občno kulturo vsaj to, da znanstveno kolikor mogoče preuči samega sebe, svojo zgodovino in svojo zemljo v vseh ozirih.« (Nahtigal 1927:11) in

(2) »Toda ne le napram splošni kulturi, ampak tudi napram sebi samemu ima vsak narod dolžnost študija predvsem samega sebe in vsega, kar je njegovega; kajti neizogibna potreba je, da se vedno na novo oplaja njegov vedno prenavljajoči se duševni preporod v njega stalnem napredku. Vrhu tega niso brez znanstvenih izsledkov, brez pravega znanja, tudi noben pouk, izobrazba in vzgoja mladine mogoči.« (Nahtigal 1927: 11).

Bibliografija:

Nahtigal 1927 = Rajko Nahtigal: Nekaj kratkih pripomb o pomenu, potrebi in nalogah Akademije znanosti v Ljubljani. Naša največja kulturna naloga. [v:] Akademija znanosti in umetnosti, Narodna Galerija. Izdala in založila Narodna galerija v Ljubljani 1927: 11–14.